JELKA - ABIES ALBA

KAKO VIDIMO SVET IN KAKO SVET VIDI NAS?

Včasih sanjamo zelo žive sanje. Včasih so sanje resnične. Potovanje duše je tisto, ki nam da pečat ob rojstvu. Na ta svet pridemo z nalogo. Vsak nosi svojo. Tej nalogi rečemo karma. Karma namreč ni, ko se zaletiš v prometni znak, ker si pokazal sredinec živčnemu vozniku. 

Nekatere duše se spoznajo. Kolikokrat ste neznancu rekli, da se ob njem počutite, kot, da ga poznate že vse življenje? Ali pa da vas neka oseba po karakterju spominja na nekoga, ki ste ga poznali? Ali pa, da človek dejansko izgleda kot popolna kopija nekoga?

To so duše, stare pradavne duše, ter vse ostale duše, ki lebdijo nad nami. Duša ne umre. Duša le zamenja telo.

Naj vam povem zgodbo. Skotil se je mucek, skupaj z bratcem. Mama je zavrgla oba mucka. Bratec je umrl, ta drugi mucek pa je bil že na poti v večna lovišča. Moj oče ga je našel in ga rešil ter ga pripeljal k sebi domov. Nato smo ga spravili gor. Sedaj je star 10 let, je pravi zaspanec, veliko se pogovarja, ampak, ima nekaj, kar ni značilno za mačke. Postal je kot moja senca. Kamor grem, gre za menoj. Ponoči ali proti jutru skoči na posteljo in se stisne k meni, položi tačke na moje rame in glavo meni na prsa. Ampak, zakaj to počne?

Odgovor vas bo presenetil. Kot sem napisala, duše se najdejo. Tudi jaz sem bila na nek način zapuščena. S strani očeta nisem bila zaželjena. Življenje te potem meče ob te in one čeri in upaš, da izplavaš. Torej, dve zapuščeni dušici sta se našli. 

Druga zgodba, o kateri bi rada napisala nekaj vrstic je sledeča. 

Nekaj časa nazaj sem sanjala, da sem se znašla v nekem brezimenskem, brezzračnem prostoru, kot bi lebdela v vesolju. Okoli mene ne bilo vse sinje modro, brez oblačkov, vetra, toplote sonca. Samo breztežnost. Počutila sem se osvobojeno vseh okovov. Naenkrat sem začutila zelo močan objem nekoga, ki me je močno stisnil k sebi. V tem trenutku sva poletela navzgor. Medtem mi je rekel: " Ne, ne še zdaj. Življenje je prelepo." 

Potem sem se zbudila. Tega ne bom nikoli pozabila. Danes vem, da to niso bile sanje. V tem času sem preživljala težke travme, in ko se iz teh travm pobiramo, se naša duša celi, osvobaja. Zgleda, da sem padla v neko krajšo komo ali morda klinično smrt. Samo to bi opisalo ta dogodek. Od takrat naprej na svet gledam "od zgoraj". Poskušam ne biti povsem vpeta osebno v osebne zgodbe. 

"Sami lahko pomagamo spreminjati svet, 

ne moremo pa delovati izven našega dosega."

 

Zadnja leta sem z dušo in telesom vpeta v aromaterapijo in študij grške filozofije. Od mojih začetkov z "mešanicami za wc", kot jih je sotečajnica opisala, sem napredovala do kokkretne uporabe eteričnih olj, nevede, da to eterično olje, ki ga uporabljam, dejansko rešuje moje težave na več slojih. Rešuje na način, da mi odstira zastor, seštrikan od vseh let, tudi mojih prednikov.

Začela sem iskati bolj duhovne knjige. V bistvu so mi padale v naročje. Nekatere bolj uporabne, druge manj. Pomembno je, da pri uporabi eteričnih olj ne smemo imeti nobenih pričakovanj. Tako, kot jih ne smemo imeti, kadar molimo. Če molimo s pričakovanjem, da se bo nekaj uredilo, je tukaj prisoten naš ego in zato se nam karte ne zložijo.

Zavedati se sebe, svoje zgodovine, od kod so zrasli problemi, zaradi katerih sedaj doživljamo tesnobo, strah, paniko, astmo, epilepsijo...je izrednega in prvotnega pomena za oblikovanje zdrave osebnosti, zdrave duše in zdravega telesa.

Življenje ni le črno in belo, ampak ima tudi druge barve. Vsak zase zelo dobro v sebi ve, kaj želi. Ego je tisti satan v nas, vcepljen preko vseh medijev in družbe. Misel, da moramo nositi "fasado", da bomo ugajali drugim, se jim smehljati, ko se ne strinjamo, ker se "bojimo" posledic, če bi spregovorili resnico in rekli ne. 

"Strah človeka otopi, kot bi ti nekdo izvlekel živce iz telesa."

Dihalna tehnika pomaga, če potem nismo več v okolju, ki nas ne podpira. Zato, da se v miru umirimo in revitaliziramo. 

Eterična olja imajo čudno moč. Nehote in po tihem se prilepijo na našo dušo, najprej z vonjem. Pokažejo nam, kje škripa in nam pomagajo do opolnomočenja. Pomagajo, da se sčasoma znebimo okovov strahov in polno ter umirjeno zadihamo.

Sama največ uporabljam eterično olje bora, saj mi borovci na splošno izredno pomagajo zaradi kroničnih bronhitisov, vnetij sinusov in drugih, s tem povezanih tegob. Olje bora me pomiri, njegov rahlo balzamičen podton pa name deluje uspavalno. Začela sem ga redno uporabljati po obolenju ščitnice za hipotirozo, skupaj z oljem zelene mirte, kar sem mazala na predel ščitnice. Danes nimam več hipotiroze, na splošno pa sem zaradi uporabe eteričnih olj postala mirnejša v sebi. Bolj mi je pomembno moje počutje kot pa ali so drva zložena (ker jih še vedno lahko zložim). 

Šport je iz predhodnega besnega rohnenja po cestah in dirkah postal prav užitkarski. Sedaj večkrat sestopim s kolesa in posnamem fotografijo. Včasih je narava samo bežala mimo mene, ker sem hotela opravit samo dober trening s čim višjo hitrostjo - in potem sem bila jezna nase, ker ni šlo preko 30 km/h. Hotela sem napetost in jezo iz službe stresati na cesto. A to je začaran krog. Na tak način pregoriš. Vse je ena sama bolečina, jeza nase in na druge, ki s tem nimajo nič. Je bežanje pred samim seboj. 

Zadela me je podobna nesreča kot našo vrhunsko smučarko Tino Maze. Takrat se ti čas ustavi, ustaviš se ti in se pogledaš v ogledalo, se vprašaš, ali ti je tega res treba in kaj boš sedaj?

Skozi leta so me eterična olja naučila reagirati na pikre komentarje in poniževanja, ki so bila stalnica mojega življenja. Do neke točke slišim, potem pa se mi organ sluha preprosto izklopi. 

Naj vam povem še tretjo zgodbo.

 Nedavno me je en gospod, ki je kupil moje kolo, na domačem dvorišču zmerjal z lažnivko, kolo pa pregledoval po dolgem in počez eno uro, s tem, da mi je že v začetku zbil "zadnje" postavljeno ceno, kar glasno kriči po nespoštovanju. Moškemu tega ne bi naredil. Po nekaj stavkih sem si samo želela, da plača za kolo, in da ga odpelje čim dlje. Zakaj? Ker prepričanega ne prepričaš v drugo mnenje. Niti nisem želela izgubljati svoje končno vrnjene energije za plehke komentarje na ničelni osnovi. 

Ljudje, ki nas ne najdejo na družabnih omrežjih so prepričani, da lažemo, krademo, da smo "luft", da ne obstajamo oziroma smo tam zato, da "nategujemo" druge. Zanimivo je dejstvo, da taki ljudje sebe nikoli ne pogledajo in si ne prisluhnejo. Nikoli o sebi kritično ne razmišljajo. Slonijo na svojih prastarih slikah, v katere jih je strah ali pa se jim ne da pogledati, ker je v to treba vložiti precej časa, truda in energije. Pri tem so eterična olja lahko v veliko pomoč, saj blažijo okus jeze, razočaranja, pomagajo nam najti "ventil", skozi katerega lahko sprostimo nakopičeno negativnost, v kolikor je to v sozvočju s človekovo dušo, telesom in naravo.

Da to ni dokazovanje drugim. Da to ni prepričevanje v svoj prav. Da je to zemeljska resnica, tisti "surov material", da je nekaj tako, kot je, ker pač je. Ko sprejmemo, da je dež samo voda, ki pada z neba, se ne bomo ubadali z vprašanjem, kaj bomo pa zdaj ko bomo mokri. To sprejmeš. Hoja, tek ali vožnja v dežju je očiščevalna. Obožujem poletne kolesarske vožnje v dežju. Sprejmemo, da bomo mokri, pa kaj. To nas naredi močnejše. Da ne postanemo zapečkarji svojega ega in samopomilovanja, da bomo mokri in bomo sigurno zboleli. To vodi v samoprogramiranje in na koncu zbolimo. 

"LJUDJE HOČEJO SLIŠATI DOBRE NOVICE O SVOJIH SLABIH NAVADAH."

 Ko se odmaknemo od sveta, ki ga poznamo, ko se odmaknemo od socialnih medijev vseh vrst in se posvetimo izključno sebi, svojim koreninam in vprašanju, zakaj je v naši družini in odnosih tako, kot je, pridemo do osupljivih spoznanj.

Ta nas mnogokrat peljejo na čisto drugo pot, na katero sami zelo verjetno nikoli ne bi stopili.

Ugotoviš, na primer, zakaj je oče odtujen, vase zaprt, težko komunicira, veliko pije, zakaj je mama polna besa ali žalosti, netolerance do drugačnih, zakaj sami reagiramo na določen način in od kod izvira fosilni izrek, da "so vsi isti" ter da "tako pač je" in "da so tako delali že 50 let nazaj". 

V sebi vsak nosi imprint, odtis svojih prednikov. 

"Vsak ima svoj epigenetski žig."

 

Zato izvemo, zakaj recimo nismo mogli postati vrhunski/a športnik/ca ali pa, zakaj imamo psihične težave, ki se vsem zdijo vredne antidepresivov. 

Z eteričnimi olji počasi, a vztrajno odstiramo plašnice, ki so nam jih nadeli najprej starši, nato pa še družba, ki hoče imeti vse ljudi enake, kot škatle na tekočem traku. Tako svet postaja vedno bolj okrogel, balon je vse večji in zdi se, da bo zdaj zdaj počil. Kaj pa bo ostalo od njega, ali še bolje, kakšni bomo ostali po tem poku, pa je vse na nas. 

Bo prevladoval ego ali duša? Bomo dali prednost materialnemu ali duhovnemu? Kaj ima večjo težo? Ne, kaj je prav.

Na koncu dneva vsi izčrpani vseeno pademo v posteljo, hvaležni, da smo se pregrizli skozi še en dan v življenju, ki nam polzi iz rok in da je nekaj opravljeno.